Problem je, ko nimaš problema
Pozdravljeni v prvomajskem Kulturnem obzorniku. Na praznik dela bomo govorili o medvrstniškem nasilju oz. »bullyingu«. Število primerov takšnega nasilja predvsem med mlado najstniško populacijo iz leta v leto raste, še vedno pa nimamo jasnih odgovorov, kako to nasilje zamejiti, kaj je njegov izvor in kako se z njim dejansko soočiti. Ta večno aktualna in pereča tematika, za katero se zdi, da se z njo kot družba težko spopadamo, je bila izhodišče avtorske predstave Nimam problema!, ki smo si jo ogledali 21. 4. v Plesnem Teatru Ljubljana. Predstava je nastala v sklopu Mladega odra Amo, ki pod okriljem Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici deluje že od leta 1977.
Letos so mlade ustvarjalke, stare med 15 in 18 let, z gledališčem raziskovale široko zastavljeno polje nasilja, ki se je v svojih verbalnih in fizičnih izpeljavah iz šolskih hodnikov in igrišč razširil ter dodobra zasidral tudi v virtualnih prostorih medmrežja, kjer ekran ne predstavlja varnostnega zidu. Mentorici letošnje produkcije Mladega odra Amo, režiserka in dramaturginja Brina Klampfer Merčnik ter mentorica za gib Vita Osojnik, sta vprašnje medvrstniškega nasilja skupaj z ustvarjalkami odpirali previdno, a neposredno z jezikom gledališča. Izhodiščne točke razmisleka so se izrisale iz osebnih izkušenj, širšega družbenega konteksta, spopadanja z nasiljem na vsakdanji ravni in vprašanja, ali učni sistem vzpostavlja varen prostor za pogovor. Kot pove ena od mladih ustvarjalk Hela Beltram, so tematiko na prvem srečanju pričele raziskovati tako:
Intenzivnost tematike narekuje dinamično in gibalno predstavo, ki v središče postavi zgodbo Maksa in njegove skupine prijateljev. Ti se ob vikendih po najstniško zabavajo v zapuščeni baraki. Tok, ritem in najstniške zablode predstave pa odzvanjajo in se stapljajo v avtorski glasbeni podlagi Mance Trampuš. Pod navidezno brezskrbnostjo se skrivajo tesnoba, bolečina, izgubljenost, sram in ranjivost, ki se pri Maksu izražajo v obliki samopoškodovanja. Samopoškodovanje kot posledica medvrstniškega bullyinga je ena od tem, ki jo v predstavi ustvarjalke naslovijo neposredno. Pri tem skušajo opozoriti na stigmo, ki dejanje samopoškodovanja prej kot s krikom na pomoč zveže z iskanjem pozornosti. O tem je spregovorila ustvarjalka Malaja Makulin:
Malaja je z nami govorila tudi o osebni izkušnji, ki jo je v monološki osebno izpovedni obliki prenesla v predstavo.
Osrednja Maksova zgodba v predstavi deluje kot okvir, ki naslavlja medvrstniške odnose, nezmožnost komuniciranja in težo sobivanja z nenehno spreminjajočimi se diktati popularnosti. Vstop monološke osebno izpovedne forme pa prinaša obrat navznoter, trenutek samorefleksije in možnost katarze. Ginevra Gianferrari prav tako v monološki formi razgali svojo stisko, ki jo doživela kot Italijanka v slovensko govoreči srednji šoli.
Avtorski projekt Nimam problema! na podlagi osebnih izkušenj ustvarjalk in njihovega dojemanja odpira okno v doživljanje medvrstniškega nasilja. Kot je povedala Vita Osojnik v pogovoru pred predstavo, lahko umetnost oziroma v tem primeru gledališče mlade spodbudi, da spregovorijo o temah, kot je nasilje, s svojimi lastnimi besedami, s tem pa pridobijo legitimnost lastnega doživljanja.
Ravno to je v procesu reševanja medvrstnišega nasilja pogosto spregledano. Zato so projekti, kot je novogoriški Mladi oder, več kot dobrodošli, ne samo kot dopolnilna šolska dejavnost, temveč tudi kot prostor, kjer lahko mlad človek preko umetnosti raziskuje odnos do sveta in do samega sebe preko spektrov tem, za katere v predpisanem kurikulu zmanjka časa oz. sploh niso predvidene. Kulturni obzornik zaključujemo z besedami Hele Beltram, pridružite pa se nam tudi v pogovoru z Brino Klampfer Merčnik, ki sledi po tem.
Foto: Asiana Jurca Avci
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj